19. 9. – 21 udeležencev na Vojaško orientacijskem pohodu od Velike vasi do Topola ob 30. obletnici samostojnosti Republike Slovenije.
Gostitelja sta bila Martina in Jože Pirc.
Izvedli smo krožni vojaško orientacijski pohod po Krakovskem gozdu in strelsko urjenje z zračno pištolo in puško.
1. mesto Alojz Kovačič,
2. mesto Franc Unetič,
3. mesto Franc Butkovič.
Ogledali smo položaje bitke v Krakovskem gozdu.
Dogodke iz leta 1991 je opisal takratni poveljnik Enote za protioklepni boj Krško Branko Slivšek.
Na pohodu so bili pripadniki Enote za protioklepni boj Krško, ki so bili udeleženi v bitki v Krakovskem gozdu 2. 7. 1991.
Druženje smo nadaljevali ob imenitni pogostitvi pri Martini in Jožetu Pircu.
Poveljnik Skupine za protioklepno borbo TO Krško leta 1991
in predsednik Območnega združenja slovenskih častnikov Krško.
Spoštovani veterani, spoštovani gostje!
Opisal vam bom dogodke naše enote v vojni 1991.
Občinski štab teritorialne obrambe Krško je imel v bivši državi Jugoslaviji ustanovljen Jurišni odred Krško s petimi jurišnimi vodi to je 200 oboroženih teritorialcev. Poveljnik je bil Franci Župančič, namestnik poveljnika pa Branko Slivšek.
24. junija v letu 1991 so nas vpoklicali na vojaške vaje in sem bil določen za poveljnika skupini za protioklepni boj Krško. Poveljnika oddelkov sta bila Anton Kink in Franci Butkovič.
Pred udeležbo v vojni 1991, sem dobil navodila za delovanje od takratnega poveljnika 25. Območnega štaba TO Ernesta Breznikarja. Povedal mi je, da bom moral ukrepati tudi po lastni presoji.
Nastanjeni smo bili v objektu Cestnega podjetja v industrijski coni Žadovinek. V tem objektu je bilo skladiščeno ogromno eksploziva. Skupino smo oborožili z orožjem in bojno municijo.
Izvajali smo stražo okoli Jedrske elektrarne Krško. Ponoči ob Savi, so nas bili najbolj veseli zelo nadležni komarji.
En oddelek skupine za protioklepni boj je bil poslan na Medvedjek 27. 6. 1991 in sodeloval v spopadu.
Jugoslovanska ljudska armada nas je usposobila za bojevanje, ampak nisem mogel verjeti, da se bo obrnila proti lastnemu narodu in da smo se spopadli.
Ob vdoru oklepnih vozil na Rigoncah smo naredili zasedo na krškem mostu. Vozila so se zaustavila v Dobovi tako da ni bilo posredovanja.
Poslani smo bili intervencijsko v Gaberje pri Dobovi in se nastanili v novem nedograjenem objektu pri Peterkočevih.
Domačini so nas bili zelo veseli, ker so se počutili ob naši prisotnosti bolj varni. Redno smo imeli organizirano opazovanje vojaških vozil na železniški postaji v Dobovi. Pri opazovanju so se nam pridružili lovci z svojim orožjem in poznavanjem terena.
Preoblekel sem se v civilno obleko in odšel s Peterkočem na pijačo v gostilno pri železniški postaji, kjer so bili vojaki JLA. Okoli so bila vozila in vojaki, ki niso vedeli zakaj so tam in niso kazali znakov napadalnosti.
Če bi izvršili napad na vozila v Dobovi, bi verjetno sledil letalski napad v naselju.
V objektu so nam takoj priklopili telefonsko linijo, ki je bila naša edina povezava. Zmontirali so nam tuš in plinski grelnik vode, ki je segrel trenutno toliko vode koliko si jo rabil. Stuširali smo se in povabili še brežiško enoto na tuširanje. Domačinke iz Gaberja so nam spekle razne dobrote. Tako dobro smo sodelovali z njimi, da sta dva pripadnika moje enote v Gaberjah našla življenjske sopotnice.
Iz Gaberja so nas 1. julija 1991 z ukazom poveljstva poslali na položaje v Krakovski gozd, kjer je bila zaustavljena kolona samohodnega mehaniziranega diviziona protizračne obrambe JLA.
Pri hiši na Topolu so nas pričakala poveljnika Mitja Teropšič in Mirko Ognjenovič. Prisotna je bila sanitetna ekipa iz ZD Krško z razstavljenim raznim kirurškim orodjem za oskrbo ranjencev. Ob pogledu na to kirurško orodje, nas je kar malo prestrašilo. Nekaj vojakov smo zaradi psihičnih težav odpustili in so šli domov.
Položaje smo najprej zasedli na mostu Zaloke, približno kilometer od zadnjega BOV na zadnji strani kolone in zavarovali umik proti Novemu mestu, če bi koloni uspelo prebiti zasedo. Prebivalstvo je spraševalo kaj se dogaja in ker so vozila še prihajala po avtocesti, smo na Smedniku namestili, kot opozorilo kar posode s smetmi.
Po dogovoru s poveljstvom, smo se prestavili na zadnji konec kolone v 250 m oddaljen podvoz pod avtocesto.
Po neuspešnih pogajanjih z poveljniki JLA iz oklepne kolone, razglasom in pozivanju k predaji smo 2. julija 1991 ob 05.15 uri izvedli napad na kolono vozil. V skupini za protioklepni boj sem imel tri strelce z ročnim raketometom Armbrust. Za napad z Armbrust-om se je prostovoljno odločil Drago. Za podporo strelcu, sem izstrelil 28 nabojev iz Kalašnika po odprtih kupolah BOV3. Izstrelek je šel pod zadnjim vozilom, se odbil od cestišča in zadel predzadnje vozilo. Videl se je blisk ob zadetku. Takoj zatem so odgovorili z ognjem iz topov 20 mm. Imeli so polnjenje z tremi vrstami nabojev. Neprijeten občutek je ko streljajo po tebi in še poka na tistem mestu kjer padejo zadetki.
Ker smo imeli samo kurirsko povezavo z poveljstvom, je na naš položaj prišel Mirko Ognjenovič in nas obvestil, da prihajajo letala in naj se takoj umaknemo.
Pri umiku sem opazoval, kako so se dobro vojaki naučili gibati po bojišču in koristiti zaklone. Veliko je pripomogel krakovski gozd, ki je z svojimi mogočnimi drevesi prestregel večino izstrelkov.
Z naselja Straža pri Raki smo opazovali letalski napad na položaje bitke. Letala so prišla iz smeri Zagreba in pri Raki obrnila in raketirala položaje okoli avtoceste.
Kasneje sem si ogledal, da so drobci iz kasetne bombe prileteli v drevesa v razdalji 20 m, na prostem pa bi bili zadetki v dolžini 200 m. Nekaj drobcev je priletelo tudi po vozilih JLA, ki so ostala na avtocesti. Po radijski povezavi so slišali protest: Jebem vam majku! Tučete po nama!
Po bitki v Krakovskem gozdu smo se vrnili v Gaberje. Obveščeni smo bili, da se je pripeljal avtobus četnikov in smo po ukazu z brežiško enoto po gozdu Dobrava iskali četnike, ki jih nismo našli. Spomnili smo se, da je imel voznik avtobusa brado in vsi smo bili neobriti, ko smo se peljali proti Dobovi. Zavedni domačini so nas prijavili, ko smo se vračali v Gaberje.
Ko smo se vračali v Gaberje, se je začela bitka na Prilipah. Oklepnomehanizirani bataljon JLA iz Jastrebarskega je skušal rešiti obkoljeno kolono v Krakovskem gozdu, ampak je bil zaustavljen na Prilipah. Opazovali smo letalski napad, kako so raketirali položaje okoli bitke.
V brezizhodni situaciji so preživeli vojaki JLA oklepnike na robu Krakovskega gozda zapustili in nadaljevali peš proti Gorjancem.
Popoldan smo se vrnili na Topol po ostale vojake in opremo, ki je ostala v gozdu.
Pri potoku Senuša so nas pričakali vojaki iz Novega mesta. Vsi smo bili v enakih uniformah kot JLA in merili z pripravljenim orožjem na nasprotno stran. Dobro se je končalo, ker ni nihče sprožil strela.
V moji enoti nismo imeli nobenega poškodovanega.
Da nismo bili lačni in žejni, je poskrbel Franci Jeler, ki je na vse položaje pripeljal hrano iz Hotela Krško. Hvala Franci!
Do konca vojaških vaj smo bili nastanjeni pri Mežičevih v Veliki vasi.
V vseh naseljih so nas domačini lepo sprejeli in so podpirali naše dejavnosti, zavedajoč se, da branimo lastno svobodo in bodočnost in tako smo vedeli, da delamo prav.
Zelo vesel in ponosen sem, da smo z mojo enoto uspešno pripomogli k zmagi v boju za obrambo državnosti in samostojnosti naše lepe domovine Slovenije.
Predsednik OZSČ Krško: Branko Slivšek
posamezno.
